Ob Marijinih praznikih so velika romanja na Sveto goro. Ta cerkev je zelo slavna zaradi cudežev. Pred tridesetimi leti je neka žena oslepela. Vec let je bila popolnoma slepa. Zaobljubila se je in v spremstvu treh duhovnikov obiskala cerkev. Po opravljeni pobožnosti je šla po golih kolenih trikrat okoli oltarja. Ko je prišla tretjic za oltar, je zacutila, da je potegnil mocan veter in ji odnesel pajcolan z glave. Ustrašila se je in zavpila. V tem trenutku pa je zopet videla. To se je v resnici tako zgodilo, kar more izpricati mnogo Ijudi. Tudi jaz sam sem z njo veckrat govoril, ker je bil njen mož Hans Pein pri nas v službi na Mediji." S temi besedami Janez Vajkard Valvasor opisuje cudež pri takrat zelo poznani in priljubljeni Marijini božji poti na Sveti gori, ki ji zaradi drugih z enakim imenom pravijo tudi Zasavska ali Sveta gora nad Litijo. Janez Vajkard, ki je svoje otroštvo preživel na Mediji, gradu pri Izlakah, je bil blizu tej božji poti in jo je zato dobro poznal. Prav v njegovem casu je tudi doživela nov razcvet.

Sveta gora je med najbolje obiskanimi razglednimi tockami v Zasavju. Njena lega na grebenu hribovja, ki se na eni strani spušca v dolino Save, na drugi pa v ozko dolino Kandršcice, po kateri je speljana cesta med Moravcami in Zagorjem, vabi obiskovalce že stoletja. V preteklosti je bila predvsem stekališce Marijinih castilcev, danes pa sem gor zaidejo tudi taki, ki ljubijo naravo, cist zrak ter lep razgled.

Na tej dobri razgledni tocki je bila že predzgodovinska naselbina. Že pred drugo svetovno vojno so tu odkrili staro gradišce in grobove. Odkopani staroslovenski grobovi pricajo o zgodnji slovenski naselitvi. Prav verjetno je, da so staro pogansko svetišce, ki je stalo tu, spremenili v prvo kršcansko cerkev in jo posvetili Mariji. Njej posvecena cerkev se na Sveti gori ("Heiliger Perg") prvic pisno omenja že leta 1250, kasneje pa še v letih 1472 in 1526.

Kot domnevajo poznavalci, je bila prva cerkev še romanska, druga pa gotska. Od te je ostal prezbiterij, ki so mu v letu 1753 prizidali barocno ladjo. Posebnost Svete gore je dobro ohranjeno taborsko obzidje, ki naredi na obiskovalca, ko se pripelje do njega, zares mogocen vtis. Samostojno stojec zvonik je prvotno služil za obrambni stolp. V njem so še danes vidne strelne line.

Prvotno je, kakor pove Valvasor, Sveta gora sodila v župnijo Vace, od koder so duhovniki oskrbovali tedanjo veliko pražupnijo in niso mogli redno bivati na gori. V letu 1753, ko je bila zgrajena sedanja cerkev, pa je bila tu predvsem zaradi romarjev ustanovljena lokalija (duhovnija) in leta 1875 samostojna župnija.

Nekoc so bile v prezbiteriju okrog glavnega oltarja obešene številne zahvalne slike in napisi. Sem so prihajali romarji z vseh strani, posebno iz Vac, Moravc, Šmartnega ... Mnogi so prinašali tudi svece. Valvasor pravi, da je Marija plemenita Wiitenstein leta 1660 v zahvalo, ker je cudežno ozdravela, prinesla dve veliki vošceni sveci na Sveto goro. Vsaka sveca je merila kar dva metra in bila dvajset centimetrov debela. Postavili so ju ob veliki oltar in ju prižgali. Tu sta vec let goreli Mariji v cast.

Svetogorska cerkev tudi danes privablja romarje. Marsikaj je preurejeno in prenovljeno, kar govori o skrbi domacinov in romarjev, ki se tu redno zbirajo in castijo Marijo. Tako, kot pravi stara pesem: Zato tje gori v materno svetišce / z menoj hiti naj, kdor tolažbo išce./ Saj ona nam pomoc sprosila bo, / nadloge da srecno prenašamo.