Baročna cerkev sv. Ane v Tunjicah pri Kamniku je od petka 1.2. do nedelje 3.2.2008 sprejela mlade nadebudne pritrkovalce iz različnih slovenskih župnij. Bilo nas je 11. Skupaj z župnikom g. Pavlom Juhant smo tri intenzivne in izredno bogate dni preživeli v župnišču pod čudovitimi kamniškimi gorami. No, ne samo v župnišču, tudi dvojni zvonik mogočne cerkve s štirimi bronastimi zvonovi je bil dnevno na seznamu našega zimovanja. Prvi večer je bil namenjen medsebojnemu spoznavanju, saj smo zbrani pritrkovalci prihajali iz štirih župnij; Ljubljana-Kašelj/Zalog, Šentvida pri Stični, Zasavske Svete gore in Šmartnega v Rožni dolini pri Celju. Voditelja zvono-zimovanja Tomaž Polanec, glavni organizator celotnega zvono-zimovanja in Jože Mehle, referent za pritrkovalce v ljubljanski nadškofiji, sta predstavila rdečo nit celotnega srečanja, ki se je pletla okoli zgodbe o »Potujočem livarju«. Prvi večer je bila tema pogovora »Pritrkavanje kot poslanstvo«. Dotaknili smo se naših začetkov in prvega srečanja z zvonovi in poskušali poglobiti in utrditi naše poslanstvo, ki ga kot pritrkovalci opravljamo v cerkvi. V soboto, na praznik Gospodovega razglašenja-Svečnico, smo imeli teoretični in praktični pouk o pritrkovalskih melodijah. Podrobneje smo se dotaknili sporedov za triglasno zvonilo, katere je napisal zvonoslovec Ivan Mercina v knjižici »Slovenski pritrkovavec«. Kmalu smo svoje znanje lahko preizkusili tudi v zvoniku, kjer smo slovesno pritrkavali pred in po maši. Po kosilu je sledila raziskovalno-poučna ekskurzija. Popoldansko potepanje smo pričeli z obiskom pri predsedniku PKSB g. Juretu Koželj, ki je doma iz te župnije. V nadaljevanju smo si ogledali tri zvonike v okoliških župnijah. Najprej nas je pot ponesla na Homec, kjer imajo v zvoniku štiri velike bronaste zvonove. Ker je v času našega obiska ravno zvonilo delopust, smo zaradi praznika odigrali še nekaj melodij. Nadaljevali smo z obiskom zvonika v Vodicah. Mogočna cerkev sv. Marjete je vzorno urejena, ravno tako zvonik, ki nudi domovanje štirim bronastim velikanom. Domači pritrkovalci so nam podrobno razložili zgodovino župnije in zvonov in nas povabili, da jih še kdaj obiščemo in preizkusimo tudi zvonove. Polni vtisov smo popoldansko potepanje zaključili z obiskom župnije sv. Petra v Komendi. Mogočni zvonik je bil mišljen kot posladek in ni nas razočaral. V svojih višavah skrbno varuje pet bronastih zvonov, vlitih v kompletu, v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani. Tako rekoč »Samassovi« zvonovi so gotovo unikatno ohranjen primerek pet glasnega zvonila, saj poleg sodobne elektrifikacije in ležajev premorejo še vso originalno opremo, kakršna jim je bila dana ob posvetitvi leta 1925. Gospod Ravnikar, domači pritrkovalec in najbolj zaslužen za tako vzorno in premišljeno ohranjen zvonik, je povedal, kako so mu že mnogi pritrkovalci »svetovali«, naj že vendar zamenjajo te stare, težke kemblje z novimi, pregibnimi. Svetovali so mu tudi, naj zvonove polakirajo, da se bodo lepše svetili. Pa jim je vedno ogovoril le, da za te zvonove ustrezajo samo sedanji kemblji. Kmalu smo se tudi na lastna ušesa prepričali, kaj pomeni klasični kembelj, ko so nas zvonovi obdarili z večerno melodijo »Ave Marija«. Po izredno bogatem popoldnevu smo se v večernem pogovoru razgovorili o »motivaciji pri pritrkavanju«. Kako se motivirati in kaj je tisto, kar nas navdušuje, da vztrajamo v zvoniku, se izobražujemo in učimo o pritrkavanju. Sledil je veseli del večera, nato pa še »posvetitev« zvonov, ki smo jih vlili iz mavca in kot potujoči livarji obesili v zvonik, ki smo ga sami naredili. Nedelja se je pričela s pripravo na mašo. Za pritrkavanje pred mašo smo pripravili pritrkovalski spored, ki je bil za večino pritrkovalcev novost. Kot se je kasneje v zvoniku izkazalo, še kako drži, da je za ubrano in lepo pritrkavanje potrebna tudi dobra priprava. Po slovesnem kosilu je sledil še zaključek zvono-zimovanja in kar težko smo se odpravili vsak na svoj dom. Za nami je izredno bogat konec tedna, ki je tako voditeljem kot udeležencem vlil novega zagona pri opravljanju poslanstva, ki ga imamo kot pritrkovalci.

Jože Mehle, referent za pritrkovalce v ljubljanski nadškofiji